[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Markec rekel gospodiãni: »Skoãi v vodo!« (To je pa de-
jal, ker bi se rad prepriãal, ãe mu bo res zvesta.) Ona je
to vzela za resnico in je Ïe hotela skoãiti v vodo. Markec
jo je tedaj prijel in komaj zadrÏal, da se ni utopila tam,
kjer je rekel, naj skoãi noter.
·la sta dalje in ãez nekaj ãasa je priãel Markec go-
voriti: »Hm, ãe ti le misli0 iti z menoj naprej, se jaz obe-
sim!«
Ona pa je odgovorila: ȉe se ti obesi0 , se obesim jaz
0 e pred teboj.«
Ko sta pri0 la do prvega drevesa, si je ona Ïe navezala
okoli vratu nekak0 ne vezi, kajti ãe bi se Markec res ho-
tel obesiti, bi si jih ona zadrgnila 0 e pred njim.
Zdaj je Markec spoznal, da je zvesta in stanovitna,
109
SLOVENSKE PRAVLJICE BESeDA
zato je 0 el z njo v tisto krãmo pod zemljo. Tam sta Ïivela
tri leta in zelo dobro jima je bilo. Niã drugega nista de-
lala kakor jedla in pila, zato sta se pa tudi tako spreme-
nila, da ju nihãe ni mogel veã spoznati.
Ko so pretekla tri leta, se je Markãevi Ïeni tako bo-
mo odslej imenovali gospodiãno, ki Markca ni hotela
zapustiti neko noã sanjalo o sestrah in star0 ih. Te sa-
nje so jo moãno uÏalostile. Bila je zelo potrta in Ïalost-
na, zato jo je moÏ vpra0 al: »Kaj ti je, da si tako Ïalostna
in zami0 ljena?«
Ona je odgovorila: »Sanjalo se mi je o sestrah in star-
0 ih in zelo rada bi videla, kako Ïive.«
Zato je prosila moÏa, da bi jih 0 la rada pogledat in je
rekla: »Nama gre tu dobro, toda za domaãe se bojim, ko
se mi je tako o njih sanjalo.«
Markec je nato rekel: »No, ãe bi jih tako rada videla,
bova 0 la v tvojo domaãijo, toda ne smeva se izdati, ker
bi rad vedel, ali naju bodo spoznali ali ne.«
Tedaj sta se odpravila v njeno domaãijo. Pri0 la sta tja
ravno zveãer in sta prosila za prenoãi0 ãe. To sta tudi do-
bila. Dali so jima sobico, kjer bi prenoãila, in tudi veãer-
jo so jima prinesli. Poznal pa ju ni nihãe.
Po veãerji sta obe grofovi hãerki, ki 0 e nista bili omo-
Ïeni, ostali dolgo pri njih, da so se pogovorili o tem in
onem. Markãeva Ïena je prinesla s seboj vsa tri jabolka
in preden so 0 li spat, jih je vzela iz ko0 arice ter jih po-
110
SLOVENSKE PRAVLJICE BESeDA
loÏila na mizo. Ko sta grofovi hãeri zagledali jabolka in
videli na njih svoji imeni, sta takoj vpra0 ali: »Gospa, kje
pa sta vidva kupila ta jabolka? To so ravno taka jabolka,
kot smo jih me metale kvi0 ku, ko smo se moÏile. Pozneje
smo videle, da jih je imel tisti pastir, ki je sluÏil pri nas.
S tem pastirjem je od0 la tudi najina mlaj0 a sestra in o
njiju ni nikdar veã nobenega glasu.«
Tedaj se Markãeva Ïena Ïe ni mogla veã zadrÏevati in
je rekla: »Jabolka poznata, da so taka, kot smo jih me-
metale kvi0 ku, naju pa ne poznata.«
Nato so se priãeli bolj ogledovati in spoznavati.
Ko so se Ïe spoznali in je Markãeva Ïena vrnila se-
strama jabolki, Markec pa je povedal vso zgodbo, kod
sta hodila in kako sta Ïivela, tedaj so napravili veliko
Ïenitovanje, na katerem so jedli, pili in se veselili.
Po Ïenitovanju je grof kot oãe Markãeve Ïene dal
Markcu in njegovi Ïeni posestvo in ju nagovoril, naj za-
pustita tisto krãmo pod zemljo in naj se preselita na to
posestvo.
Markec in Ïena sta tako naredila. Vso vrednost, ki je
bila v krãmi, sta spravila na to posestvo; tudi koãijaÏa in
natakarico sta vzela s seboj.
Ko so na novem posestvu spravili Ïe vse v red, so pri-
redili 0 e eno veliko gostovanje, na katero so povabili
tudi mene. Dali so mi jesti in piti, nato pa so mi veleli,
naj odidem.
111
SLOVENSKE PRAVLJICE BESeDA
O dvanajstih bratih in sestrah
il je bogat kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so od-
Brasli, so se zaãeli pogovarjati: »Ko bi bil kje na sve-
tu tak oãe, ki bi imel dvanajst hãera, bi vzeli vsak eno za
Ïeno.«
Starej0 i sin reãe: »Pojdimo jih iskat, morda dobimo
oãeta, ki ima dvanajst hãera, da vzamemo vsak eno za
Ïeno.« Ko so se drugi dan odpravljali na pot, je bil naj-
mlaj0 i brat bolan; dal pa jim je svojo sliko, da jo pokaÏe-
jo nevesti. ãe jo najdejo. Potem gredo z doma in pride-
jo do treh cest. Tam jih ãaka star moÏ in jih vpra0 a:
»Kam greste?« Bratje mu povedo in vpra0 ajo, kje bi bil
oãe, ki bi imel dvanajst hãera, da bi vzeli vsak po eno za
Ïeno. MoÏ jim pove, v katerem mestu najdejo takega
oãeta. MoÏ jim pa tudi reãe: »Vraãati se ne smete po
0 irokih cestah, ampak po ozkih stezah, sicer boste ne-
sreãni.«
Bratje gredo dalje in pridejo v tisto mesto, kakor jim
je povedal moÏ. Skoraj zvedo, da ima tamkaj0 nji kralj
dvanajst hãera. Napotijo se k njemu, poklonijo se, kakor
je navada pri imenitnih kraljevskih osebah, in reko:
»Gospod kralj, zvedeli smo, da imate dvanajst hãera,
112
SLOVENSKE PRAVLJICE BESeDA
nas je pa dvanajst bratov; poslednji leÏi doma bolan,
imamo njegovo sliko. Ali bi nam hoteli dati vsakemu po
eno hãer za Ïeno; sinovi smo tega in tega kralja.« Kralj
je bil takoj zadovoljen in kraljeviãi se zaroãe. Najmlaj0 a
kraljiãna pa je bila Ïalostna, ker ni vedela, ali je njen Ïe-
nin res tako zal, kakor je na sliki. Vzamejo konje, jih
osedlajo, sedejo nanje in se odpravijo domov.
Na poti reãe starej0 i brat: »Zdaj nas je triindvajset, ni
se nam bati nesreãe; le pojdimo domov kar po 0 iroki
cesti.« Res jahajo do trde noãi, potem pa pridejo na pla-
njavo, kjer prenoãe in pospe. Najmlaj0 a sestra pa ni mo-
gla zaspati, ker ni imela Ïenina, skrbelo jo je nekaj. Zju-
traj pa so vsi okamneli, samo najmlaj0 a nevesta ne, ker
ni ponoãi zaspala. Îalostna hodi okoli kamnov in ne ve,
kaj bi poãela.
Ob devetih dopoldne pride po poti star moÏ k njej in
jo vpra0 a: »Dekle, kaj dela0 tu?« Dekle mu pove, da so
tu njene sestre in drugih enajst bratov, ki so vsi okam-
neli. Potem ji reãe stari moÏ: »âe hoãe0 k meni v sluÏbo,
dobi0 dobro plaãilo. Ob devetih dopoldne bo0 hodila
kropit to kamenje.« Kraljiãna privoli, saj ne ve, kam bi
0 la. Vselej je bila Ïalostna, kadar je pri0 la kropit svoje
okamnele sestre.
V tem ãasu ozdravi doma najmlaj0 i brat. Pogleda se v
zrcalo, toda v njem se ne vidi. Takoj ve, da so njegovi
bratje nesreãni, in zato reãe oãetu: »Vem, da so se moji
113
SLOVENSKE PRAVLJICE BESeDA
bratje ponesreãili, pojdem jih iskat.« Oãe mu brani re-
koã: »Ne hodi jih iskat, da se tudi tebi kaj ne primeri.«
Sin pa niã ne mara, vzame najbolj0 ega konja, denarja in
drugega bra0 na in gre na pot.
Pride do tistih treh cest. Tam ga Ïe ãaka tisti stari moÏ
in ga vpra0 a: »Mladeniã, kam gre0 ?«
Kraljeviã reãe: »Svoje brate grem iskat, vem, da so se
ponesreãili. Imam namreã zrcalo: ãe se vidim v njem,
vem, da so sreãni, ãe pa se ne vidim, vem, da so nesreã-
ni. Nas je dvanajst bratov; po svetu smo 0 li iskat oãeta,
ki bi imel dvanajst hãera, da bi vzeli vsak po eno za Ïe-
no.«
MoÏ mu reãe: »Povedal sem jim, da se ne smejo vra-
ãati po 0 irokih cestah, pa me niso ubogali, zato so ne-
sreãni.« Potem mu pove: »Ko pride0 v to in to mesto,
vpra0 aj po tem in tem kralju, ki ima dvanajst hãera. Po-
vedali ti bodo, kje je; potem pojdi k njemu, da natanko
poizve0 , kdaj so od0 li. Vraãati pa se ne sme0 po 0 irokih
cestah, temveã po ozkih, da se ne ponesreãi0 .«
Najmlaj0 i sin gre in sreãa lisico. Ta ga vpra0 a: »Kam,
dragi mladeniã?« Pove ji. Lisica ga prosi: »Daj mi jesti,
[ Pobierz całość w formacie PDF ]